Small but dangers ne pomeni nič: gre za namerno napačen zapis parafraze izraza »majhen, a silen« (sitan, ali dinamitan), ki se v jugovzhodnem delu Evrope uporablja za upornega in močnega posameznika, ki se je zmožen postaviti po robu in premagati sovražnika, ki je običajno veliko bolje konsolidiran. Izraz je tipičen za neprilagojeni način razmišljanja Balkanca/Balkanke, postal pa je tudi operativni izraz in osebni umetniški zaščitni znak Mateje Rojc in Simona Hudolina, para iz slovenske vasice Cerkno.
Small but dangers postavlja v ospredje pojem Podobe in raznolike manifestacije, ki jih lahko privzame podoba pod plaščem (ene same) Realnosti, medtem ko igra transvestitsko vlogo na odru virtualnih in analognih resničnosti. Bistveni za to razumevanje sodobnega življenja in njegove estetike so moč množičnih medijev in občutljivi vidiki ideologij, ki so lastne mehanizmu medijskega »transvestizma«. Small but dangers s slikami, videi, performansi in akcijami odraža kompleksnost medija: na zunanji svet projicira svoje lastno intimno in poetično (a hkrati tudi grobo in provokativno) razumevanje banalnosti vsakdana – kot vizijo (destruktivne) moči brez primere, ki jo lahko ustvari en sam majhen subjekt, individualno ali pa po učinku domine. Gledajoč nanj kot na koncept, kot na paradigmo take moči, Small but dangers ustvarja opustitev svete »banalnosti vsakdana«, tako da v središče našega doživljanja realnosti postavlja možnost manipulacije. Kot način nasprotovanja kakršnemu koli statusu quo in kot sugestijo zavzemanja neke druge pozicije, take, ki se nanaša na retoriko in logistiko Časa, postavlja pod vprašaj vizualne režime našega časa v kontekstu, ki je nasičen z vizualnimi kodi: hitro množenje podob, njihovo gibanje, kopičenje in širjenje ter njihove migracije skozi prostor in čas. Kljub temu pa Small but dangers vedno ohranja poetiko svojstvene vizije, ki je vpisana v načine soočenja z manifestacijami političnih in družbeno-kulturnih redov, na podlagi katerih se taka moč ohranja, in nasprotovanja tem manifestacijam. Zato simbolična rdeča nit prakse Small but dangers ostaja igra brez pravil, nesmisel pomena v hipnotično zapeljivem in brezkončnem kroženju optičnih iluzij. V navidezno otroški igri z nepredvidljivimi posledicami zunanji odrasli gledalec izgubi tla pod nogami – in celo z zadržkom stopi na televizijski oder, na katerem paradoksna shema toka podob ponovno spodbija zmožnost sodobnih medijskih orodij, da bi vplivali na našo percepcijo (pred)mestnega vsakdanjega življenja.
(Marko Stamenkovic)